Živali, ki spreminjajo naš pogled na svet

S takimi in podobnimi, zabavnimi, a tudi osupljivimi vprašanji se je ukvarjal nemški morski biolog dr. Karsten Brensing, ki s svojo knjigo Neznani svet živali spreminja naš pogled na svet. Tu je še nekaj njegovih najnovejših znanstvenih spoznanj in izjemnih dejstev iz skrivnega življenja živali.

Za šimpanze splošno velja, da so napadalni, bonobi pa uživajo ugled miroljubnih in spretnih pri … seksu. Poznajo namreč zelo raznolike tehnike – poleg standardne različice »od zadaj« (po pasje) tudi misijonarski položaj in nekaj težje opisljivih spolnih pozicij, med katerimi visijo z dreves.

Poljubljajo se z jezikom, ne branijo se niti oralnega seksa. Najosupljivejša razlika pa je njihova miroljubnost – nedvomno jo gre pripisati njihovemu intenzivnemu spolnemu življenju.

Potem ko je bil delfin izpuščen iz akvarija, kjer je bival le začasno, je vzvratno drsel po vodni gladini, čeprav ga niso nikoli urili v tej spretnosti. To vedenje je opazoval pri akvarijskih delfinih, ki so nastopali v predstavi – in ga očitno usvojil samo z gledanjem.

Podoben primer učenja s posnemanjem najdemo pri orangutanih na Borneu. Tam so nekatere živali, ki jih je človek prav tako imel v ujetništvu, kazale človeške vedenjske vzorce – prale so nogavice in druge blagu podobne materiale.

Velika uganka za raziskovalce so pokopališča slonov, za katere velja, da poznajo kult mrtvih. Med drugim so opazili, da poginule živali prekrijejo z grmi in vejami in jih tako dobesedno pokopljejo. Tudi postanejo za hip ali dva ob starih okostjih živali, ki so jih poznali. Domnevamo, da imajo predstave o smrti in da žalujejo, tudi jočejo. Kako bi si te znake lahko razlagali drugače kot zavestno občutenje žalosti, ki traja nekaj časa?

Pred desetletji so na Japonskem odkrili, da tamkajšnje opice umazan krompir umijejo v potočku. Ne tako dolgo nazaj so svinje v baselskem živalskem vrtu prav tako umile jabolčne polovice, če so bile umazane. Fraza, da je nekdo umazan kot prašič, je tako že lep čas iz trte zvita.

Ko so tekalna kolesa postavili v naravi, da bi jih lahko uporabljala katera koli žival, so se v njih vrtele tudi žabe – in celo polži. Posebno ustvarjalno igro so razvile opice bonobi. Ena žival si z listom bananovca zakrije oči in teče po okolici, se namenoma spotika ali trešči v skupino drugih bonobov, ki se smeje razbežijo.

Podgane se lahko smejejo, če jih žgečkamo. V ospredju so biokemične povezave, zaradi katerih občutimo veselje. Ti procesi so pri podganah in ljudeh tako pomembni, da bi znanstveniki na njihovi podlagi morda lahko razvili zdravila proti depresiji.

Živalim tudi omamljanje ni tuje. Kenguruji na Tasmaniji so si na primer radi postregli na plantažah vrtnega maka. Severni jeleni imajo radi mušnice, delfini si podajajo strupeno ribo napihovalko kot cigaretni zvitek marihuane. Vendar pa trenutno ni dokaza, ki bi potrjeval prostovoljno jemanje mamil.

Inteligentni možgani se niso razvili samo pri sesalcih. Ptičji možgani nimajo nagubane možganske skorje, ker je njihov razvoj pač šel po drugi poti. Pri pticah razmišljajo celotni možgani kot enovita masa, kar pojasnjuje, zakaj so komaj nekaj gramov težki možgani tako zmogljivi in zakaj se ptice v mnogih preizkusih tako dobro odrežejo.

Znamenit je šimpanz v živalskem vrtu na Švedskem v mestu Furuvik, ki očitno načrtuje svoje vedenje in v obiskovalce meče ostre kamne. Tehniko izdelave in metanja kamnov je v dolgih letih izpopolnil, načrtno tudi ureja skrivališče za svoje orožje. Naučil se je prepoznavati zven betonskih zidov, ki počasi razpadajo in za njimi nastaja votel prostor. To je potem neizčrpen vir surovin za strelivo. Ko bo porabil ves material, zidov ne bo več – in odprla se mu bo pot v svobodo.